Če se odpravljaš v Neapelj, lahko vsaj polovico časa mirno nameniš okušanju tamkajšnjih dobrot. Obljubim, ne bo ti žal. Lokalni okusi vedno zmagajo. Za začetek je tukaj pica, ki pravzaprav izvira iz tega kraja, sledi pa ji še cela četica ostalih specialitet. Danes ti predstavljam 10 omamnih okusov Neaplja, ki jih moraš poskusiti. Pa gremo po vrsti.
1. Pica Margherita in vse njene sorodnice
Začnimo s kraljico pic, klasično Margherito (btw, ime je dobila po kraljici), ki je sveta osnova za vse ostale izpeljave. Na meniju vedno zaseda prvo mesto. Je čisto preprosta, a tako omamno dobra. Zakaj? Ker ima okusno, od krušne peči malo zažgano testo, omako iz sočnih paradižnikov in mocarelo, pridelano iz mleka lokalnih kravic in bivolov. Potem šele sledijo še vsi ostali nadevi in razni pršuti, olive ter rukole. Naročiš lahko tudi pico z dvojnim, polnjenim testom, kjer je v debelem robu skrita še dodatna mocarela. Takšno sem naročila jaz in skoraj počila, kako je bila nasitna. Pa tudi ocvrto najdeš – ne hecam se – obstaja tudi ocvrta pica (pizza fitta)! Če bi bila tam še en dan več, bi verjetno poskusila tudi to.
L’Antica pizzeria da Michele
Za najboljšo picerijo v mestu velja L’Antica pizzeria da Michele, kjer so pice začeli peči že davnega leta 1870. Tja sva se seveda namenili tudi midve z mami. Psihično pripravljeni na trikilometrsko vrsto in visoko motivirani, da poskusiva originalno potomko prve pice na celem svetu, sva prepešačili pol mesta. Ko sva prispeli na cilj, pa hladen tuš. Gospod Michele je očitno ravno na tisti dan počival. Picerija je bila zaprta, midve pa razočarani. Ampak samo za 5 minut, potem sva jo hitro ucvrli dalje in za vogalom našli naslednjo picerijo. Lakota je bila kmalu potešena, okusi odlični, Michele pozabljen in midve zadovoljni.
Pizzeria Oliva
Šele na letalu domov sem v reviji EasyJet Traveller naletela na Cira Olivo, ki je baje prava vzhajajoča zvezda Neaplja. Šele 25-letni Ciro nadaljuje družinsko tradicijo in vodi domačo Pizzerio Oliva. Od ostalih picopekov se razlikuje po svoji filozofiji in podjetniškem duhu. Ciro namreč raziskuje tradicijo priprave pic in veliko časa posveča razvoju. V svojih receptih izbira le vrhunske lokalne sestavine in zagovarja pravilo manj je več. Prav zaradi trdega dela ga opaža vedno več foodijev in pomembnih kulinaričnih kritikov. Kar pomeni, da bo najbrž tudi pri njem kmalu trikilometrska vrsta za kos margherite. Naslednjič mi ne uide!
2. Mocarela
Ali po italijansko mozzarella (ime prihaja iz it. besede mozzare, kar pomeni odrezati in ponazarja način pridelave). Mocarela je v Neaplju božanska v kakršni koli obliki: kravja ali bivolja, fior di latte, burrata ali stracciatella. Sama ali na pici, za zajtrk ali za večerjo. Z malo ekstra deviškega oljčnega olja, ščepcem popra in listom sveže bazilike. Nežnega okusa in mehke teksture. Tudi mocarela velja za sinonim Neaplja in se ji je praktično nemogoče izogniti. Najbolj cenjena je bivolja iz pokrajine Campania, ki ima tudi zaščiteno oznako porekla (od tu ime mozzarella di bufala camapana).
3. Sfogliatella
Oh, sfogliatella! Če so ti všeč francoski rogljički, potem ti bo tole še bolj. Predlagam, da en dan spustiš hotelski zajtrk in skočiš v najbližjo pekarno po sveže sfogliatelle. Gre za tipično neapeljsko pecivo, ki je lahko iz krhkega (sfogliatella frolla) ali listnatega testa (sfogliatella riccia). Meni je bila boljša riccia, polnjena z vanilijevo kremo. Zraven pa en velik kapučino in dan se lahko začne.
4. Pastiera
Pastiera je ena taka bogata pita oz. torta, ki jo v Neaplju pripravljajo predvsem okoli Velike noči. Narejena iz moke, jajc, rikote, kandiranega sadja in vode pomarančnih cvetov. Midve sva jo poskusili v najinem Airbnb-ju, kjer so jo postregli ob zajtrku. Za moj okus je bila dobra, a mogoče malo presladka. Jo je pa vseeno vredno poskusiti.
5. Cuoppo
Cuoppo napoletano je magična besedna zveza za vse ljubitelje street fooda. Ješ ga na ulici, ko se s komolci rineš ob dva neznanca in paziš, da te vmes kdo ne okrade. 😀 Gre za mešanico ocvrtih ribic in morskih sadežev, pečenega krompirja in zelenjave. Lahko naročiš tudi mesno različico. Ta miks postrežejo v papirnatem škrniclju, ki ga preprosto odviješ in vsebino en dva tri pohrustaš. Super ideja za hiter prigrizek, ko potrebuješ pavzo med ogledi.
6. Parmigiana
Joj parmigiana pa je nekaj najboljšega na svetu! Tudi če spadaš med tiste, ki ne marajo melancanov, ti polagam na srce, da jo poskusiš. Če je narejena iz pravih sestavin, se v pečici premeša toliko omamnih okusov, da pride ven ena sama poezija. Recept za parmigiano je v svoji kuharski zapisala tudi Sofia Loren. Po načinu priprave še najbolj spominja na lazanjo, saj sestavine nalagaš v plasteh. Skupaj je treba zložiti vse najboljše, kar raste in se pridela v južni Italiji: okusne melancane, sočne paradižnike, najboljšo mocarelo, parmezan, svežo baziliko in prvovrstno olivno olje. Zdaj pa si predstavljaj, kako božansko zadiši, ko jo dobiš na krožniku. Mmm, kar lačna sem postala!
Dobra novica, originalno parmigiano se lahko naučiš pripraviti tudi pri nas. Na Akademiji Jezeršek imajo kulinarično delavnico V kuhinji z ljubeznijo s Sofio Loren, kjer se lahko naučiš priprave izbranih italijanskih receptov. Delavnico vodi Ana Šušteršič, prava zakladnica znanja in kreativna duša Jezerškovih receptov. Oboje preverjeno super – delavnica in parmigiana!
7. Gelato
Mislim, da tukaj dodatna razlaga skoraj ni potrebna. Južni Italijani so preprosto mojstri priprave domačega sladoleda že nekaj generacij. Zato si sredi vročega dne brez slabe vesti privošči kepico ali dve. Ali dvakrat po dve. 😀 Najboljše sladolede po priporočilu lokalcev najdeš pri Casa Infante, Gelato Mennella, Fantasia Gelati ali Rol Gelateria. Pa najbrž še kje. Jaz obožujem okus pistacije, ki si jo naročim vedno in povsod.
8. Taralli
Če nisi preveč za sladko, ti bodo namesto sladoleda bolj všeč taralli, ki se odlično priležejo h kozarcu dobrega vina. Taralle bi najlažje opisala kot slane krhke piškote ali prestice. Značilni so za cel jug Italije, po originalnem receptu pa so narejeni iz moke, vode, olivnega olja, vina in soli. Glede na regijo imajo različne dodatke – npr. janeževa semena, rožmarin, čebulo, peperončino itd. Dobijo se tudi v sladki izvedbi z dodatkom mandljev, jajc, sladkorja ali čokolade. Midve sva jih preskušali v lokalčku, imenovanem Taralleria Napoletana 1940, kjer jih imajo zagotovo preko 20 vrst. Prodajajo jih po 0,80 € / 0,90 € na kos, tako da jih lahko poskušaš po mili volji. Midve sva nabrali kakšnih 10 in prav vsi so bili odlični!
9. Pasta alla genovese
Glede na to, da govorimo o Italiji, bi bilo skoraj nesramno, če se ne bi ustavila še pri testeninah. To, kar je za nas ob nedeljah goveja juha, je za Neapeljčane pasta alla genovese. Ta jed v resnici izvira iz Neaplja in ne iz Genove, kot bi sklepali iz njenega imena. Osnova je okusna omaka iz govejega mesa, zelenjave in veliko čebule, ki se cca. 2 uri kuha na nizkem ognju. Ko se okusi med seboj lepo pomešajo, pripravijo še testenine. Originalno so v tem receptu ziti, debeli votli špageti, ki jih prelomijo na pol in skuhajo al dente. Te jedi na žalost nisva uspeli poskusiti, ampak nekaj mora ostati za naslednjič.
10. Babà
Še ena tipična neapeljska sladica, ki si jo zlahka zapomniš že samo zaradi imena babà (poudarek na zadnjem a-ju). Narejena je iz kvašenega testa v obliki nekakšne gobe. Ko je testo pečeno, počakajo en dan, da izgubi vlago, nato pa ga namočijo v rum ali limoncello, da mu povrnejo sočnost. Lahko je brez vsega ali pa ga prerežejo po dolgem in napolnijo s čokoladno ali vanilijevo kremo. Nekateri jih obožujejo. Moja ocena: dišijo zares omamno, po okusu pa me niso preveč očarali, ker so presladki in preveč prepojeni z alkoholom. 🙂
Tako, to je bil izbor mojih 10 omamnih okusov Neaplja. Večino izmed teh dobrot najdeš tudi v prelepih mestecih amalfijske obale, npr. Ravellu, Positanu, Amalfiju. Če planiraš oddih v teh krajih, jih moraš zagotovo poskusiti!
Te že srbijo pete? Najbolj ugodne povezave do Neaplja najdeš pri EasyJetu iz Benetk. 😉 Toplo priporočam.
