Mamina izpoved: korona leto ali socialni eksperiment

Kljub temu, da na tem blogu delim predvsem navdihujoče stvari, ki mi prekrižajo pot, je vsake toliko čas tudi za kakšno bolj osebno objavo. Danes je na vrsti druga mamina izpoved, kjer se bom dotaknila naše trenutne realnosti. Tukaj si lahko prebereš prvo, ko mi je šlo vse narobe, se spomniš? 🙂

Pisalo se je zgodovinsko leto 2020 …

… ko so se nam življenja obrnila na glavo. Prišel je virus, ki je dobesedno ugasnil svet in nikomur ni bilo jasno, kdaj ga bomo lahko spet vklopili nazaj.

V prvem valu smo se iz danes na jutri starši prelevili v vzgojitelje in učitelje, marsikdo ob redni službi na daljavo. Jaz sem bila še na porodniškem dopustu, zato se zame takrat navzven ni spremenilo veliko. Je pa začel Mart delati od doma, kar je popolnoma preoblikovalo dinamiko naših dni.

Spremenili smo tudi nakupovalne navade in odkrili cel kup spletnih trgovin. Mislim, da sem bila od pomladi mogoče 5 x osebno v trgovini, vse ostale nakupe smo opravili preko spleta. Po mojih izkušnjah se je kot najbolj zanesljiv ponudnik do zdaj izkazal Tuš s svojo spletno trgovino Hitri nakup.

Za kakšne tri mesce smo celo prenehali uporabljati dvigalo in hodili peš v 7. nadstropje. Hej, malo dodatne telovadbe nikoli ne škodi! 😉

Predstavljala sem si, da bo do poletja vse po starem in da bomo že stisnili zobe. Oh, kako sem se motila.

Vir: Charles DeluvioUnsplash

Adijo potovanja, pozdravljena dnevna soba

Spomladi smo tudi prenehali potovati, hoditi v restavracije in na kavice, v Malo ulico in na vse ostale obljudene kraje. Nehali smo se videvati, obiskovati in se nasploh kakorkoli socializirati. Lahko smo samo spremljali, kako se po tekočem traku odpovedujejo dogodki, poroke (uboge neveste!), avionski leti, rojstni dnevi, koncerti, predstave in vse, kar nam je prinašalo občutek polnega in kvalitetnega življenja. Fizične stike so zamenjali virtualni in hočeš nočeš smo se morali prilagoditi.

Dnevne sobe večine ljudi so od takrat postale multifukncijski prostori. Naša na primer je na trenutke pisarna, snemalni studio in konferenčna soba za sestanke na daljavo. Vmes pa še igralnica, športni poligon, garderoba, skladišče, knjižnica, podaljšek kuhinje, previjalnica in še kaj. Le redko ji uspe ostati pospravljena več kot 5 minut, ampak tako pač je. Tudi s tem smo se sprijaznili.

Poleti se je že zdelo, kot da bo sage zdaj zdaj konec. Uspelo nam je ujeti še zadnji vlak in pred ponovnim zaprtjem mej skočiti na morje. Pa je prišla jesen in z njo ponovna negotovost.

Uspešno uvajanje v vrtec, potem pa hladen tuš

V začetku jeseni se je Oto zelo lepo in brez težav uvedel v vrtec. Takrat se mi je za trenutek zazdelo, da sem na konju. Končno sem dobila nazaj nekaj mirnih uric v dnevu, ki sem jih lahko izkoristila za svoje obveznosti in delo. Ko sem ravno dobro zadihala, pa me je čakal hladen tuš. Situacija se je ponovno poslabšala, vrtci in šole so zaprli svoja vrata. Krasno, še ena karantena. Za kakšen mesec ste rekli, a ne? Ok, to bomo že …

Korona urnik = socialni eksperiment

Ponovno smo se morali soočiti z dejstvom, da bomo cele dneve vsi trije doma. Mart z goro dela in mnogimi video sestanki, Oto, ki je še premajhen, da bi razumel, kaj pomeni služba, in jaz vmes. Med njima, bombo v kuhinji, vsemi dnevnimi obroki, kupi perila, nakupovalnimi listki in mojimi to do seznami. Zaprta vrata vrtcev in šol pa se kar niso in niso odprla. Številke okuženih so rasle, moči utrujene mame pa pojenjale.

Ne vem, če je kje kakšen starš, ki se ne bo strinjal, da je korona urnik za vse družine en velik socialni eksperiment. Do kakšne mere je sploh mogoče delati zbrano in hkrati skrbeti za otroka, ga animirati ali mu pomagati pri učenju? Ali je normalno, da si cel dan v pogonu in se lahko lotiš svojih stvari šele po 21h, ko otrok zaspi? Ali je izvedljivo, da ob delu in brez varstva poskrbiš še za vse uravnotežene obroke in urejeno gospodinjstvo? Da ostaneš ob vseh negativnih novicah nasmejan, poln življenja in optimističen? Da si ne moreš in ne smeš pomagati s starimi starši, ker so ogrožena skupina? Takih vprašanj imam še vsaj sto. Odgovori si lahko vsak sam.

Vsak ima doma seveda drugačno situacijo in pogoje, a ne glede na starost otrok si upam trditi, da danes že vsem zmanjkuje energije za tak režim. Meni se enostavno zdimo vsi, ki smo to leto pregurali z otroki, superheroji.

Svetla točka: nova moda in udobje na kvadrat

Vsaj nekaj pa je dobro. Ves čas karantene sem lahko oblečena v trenirko ali pajkice, ki so bolj udobne kot karkoli drugega! 🙂

Moje najljubše pajkice te sezone sem odkrila v spletni trgovini Športne pajkice in v njih praktično živim že celo zimo. So malo debelejše in z visokim pasom, da me grejejo čez ledvični predel, kar mi je res pomembno. Všeč mi je, da niso prosojne, material pa je izjemno prijeten in skrije vse nepravilnosti. V njih lahko telovadim, se igram z Otom ali jih oblečem pod drugo trenirko, ko grem ven. Skratka resnično uporabne in trpežne so!

Novo najljubšo trenirko pa mi je prinesel božiček. 😀 Gre za slovensko znamko Méra talentirane Adrijane Dimec. Adrijana je ustvarila trajnostno blagovno znamko, kjer so vsi kosi izdelani v Sloveniji. Trenirka je narejena iz kvalitetnega blaga, je super nosljiva, izredno udobna in malo posebna zaradi kroja zgornjega dela. Vem, da mi bo služila še zelo dolgo in to je tudi njen namen. Včasih sploh ne vem, ali bi jo oblekla ali raje čuvala za posebno priložnost. Potem se pa spomnim, v kakšnih časih živimo in ugotovim, da je vsak zdrav dan posebna priložnost. 😀

Mamina izpoved korona leto

Naslednjih 14 dni bo kritičnih

Iz dneva v dan in iz tedna v teden poslušam g. Kacina, da bo naslednjih 14 dni odločilnih. Držim se svojega mehurčka in pridno čakam, da se situacija izboljša. Z odprtimi usti spremljam raglašanje novih ukrepov in včasih ne vem, ali gledam žrebanje Lota ali vladno tiskovno konferenco.

Če sem že jaz na koncu z močmi, ki imam doma “samo” enoinpolletnika, kako mora biti šele mamam z dvema ali večimi otroki. Sploh če so ti še šoloobvezni. In kako mora biti naporno otrokom, ki so se čez noč prelevili v male informatike in so prikrajšani za stike z vrstniki, svoje šolsko okolje in športne aktivnosti,.

Sprašujem se, katerih 14 dni bo tako kritičnih, da se bo kakšnemu staršu dokončno odpeljalo. Res nočem preveč jamrati, ampak taka obremenitev na tako dolgi rok ni normalna. Si država lahko privošči, da bomo imeli po tem obdobju generacijo zafrustriranih otrok, ki smo jih zavozili? In generacijo totalno izgorelih staršev?

Tudi to bo enkrat mimo

Ko bi samo vedela, kdaj se bo to končalo … Potem bi malo lažje ohranila optimizem in še naprej žonglirala med Mačkom Murijem, lonci po celem stanovanju in prilagajanju Martovemu urniku dela na daljavo.

Do takrat pa se lahko le tolažim z dejstvom, da so ljudje v zgodovini prestali še veliko hujša in daljša obdobja bolezni, vojn in drugih neprilik. In da bo tudi ta korona realnost enkrat le še oddaljen spomin in samo črna pika leta 2020.

Pa zdržimo še malo. Mamo to, a ne?

Follow:
Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *