Mamina izpoved: tudi jaz lahko imam kdaj slab dan

Zadnje čase na družbenih omrežjih veliko berem o izkušnjah mamic, ker je zame ta tematika trenutno pač aktualna. Tako nekako krmarim med poplavo promocij raznih izdelkov, zanimivimi recepti za malčke in zares uporabnimi nasveti iz resničnega življenja. Sem in tja kakšna mamica celo malo potarna in iskreno spregovori o težavi ali neugodni situaciji, v kateri se je znašla. In še dobro, da kdaj podelimo tudi tiste malo manj rožnate dneve, četudi požanjejo malo manj lajkov. To se mi zdi zelo pomembno. Pa ne zato, ker bi pri bralcih iskali tolažbo. Ampak predvsem zato, da sporočimo, da nihče ni popoln in da se nad vsakogar kdaj zgrnejo temni oblaki. In da s tem ni nič narobe. Prav nasprotno, čisto normalno in ok je, če imaš tudi ti kdaj slab dan. No, tako so temni oblaki prejšnji teden obiskali tudi mene.

Tudi jaz lahko imam kdaj slab dan
Foto: Tanjani Weddings

Na porodniški kot na počitnicah? Kako to misliš?

Moja porodniška na splošno poteka zelo lepo, zato na slabe dneve nisem navajena in me kar malo vržejo s tira. Če me kdo vpraša, kako se imam, največkrat odgovorim, da se mi zdi, da sem na enih dolgih počitnicah. Pa to še zdaleč ne pomeni, da cele dneve ležim in gledam v zrak. S tem mislim predvsem na daljšo pavzo od akcije v službi, telefonov, mailov in pomanjkanja časa zame. Svojo dinamično službo imam sicer zelo rada, ampak iskreno, ta odklop mi res dobro dene.

Kljub temu, da je dojenček služba za 24 ur na dan, se mi zdi vseeno pravo razkošje, da lahko vsak dan precej svobodno razpolagam s temi urami. Dopoldne greva z Otom po navadi na dolg sprehod, kavico ali po opravkih. Prav imenitno je, da lahko vsa opravila uredim čez dan, ko so pošte, banke in razni zavodi dejansko odprti. Končno lahko v miru ošvrknem izložbe, ki me zanimajo, in berem knjige, ki jih imam na seznamu. Ali pa grem na kosilo s prijateljicami, ne da bi se mi med njim kam mudilo. Na zelo dobre dneve preizkušam nove recepte (glavni vir inspiracije so trenutno Jamie, JernejKitchen in Mamakuha) ali celo pišem blog.

Jamranje ni ravno moja stvar. Danes jamram izjemoma.

Po naravi nisem nagnjena k jamranju in se mu poskusim v največjem loku izogniti, ker mi ne prinese nič dobrega. Saj imam tudi jaz kdaj slab dan. A vseeno. Bolj ko jamram, slabše se počutim. Manj ko jamram, boljše se počutim. Čisto preprosta enačba. Če se znajdem v kakšni neprijetni situaciji, poskušam ostati optimistična in najti vsaj eno pozitivno reč, ki bi tehtnico obrnila na boljšo stran.

Ampak vedno tudi pri meni to ne deluje. Včasih se enostavno v en dan nakopiči preveč neugodnih dejavnikov, da bi jih moj »optimistični jaz« še zmogel premagati. Tako se je zgodilo tudi prejšnji četrtek. In zakaj zdaj pišem o tem? Zato, da dam misli iz sebe, baje to pomaga. In da lahko zdaj, ko pogledam nazaj, vidim, da vseeno ni bilo tako hudo. Pa tudi zato, da še kakšni na nemilost vesolja obsojeni dušici sporočim, da se včasih vsi znajdemo v istem šmornu.

Še to bi rada povedala, preden nadaljuješ z branjem. Dejansko so vsi spodaj našteti problemi popolnoma nepomembni, če jih primerjamo z resnimi grozotami, ki se dogajajo po svetu. Tega se popolnoma zavedam. V resnici mi ni nič hudega, prav nasprotno. #firstworldproblems

Ok, dovolj uvoda. Kaj je bilo tako strašnega?

Strašnega prav nič. Katastrofalnega in usodnega tudi ne. Ampak vseeno ravno dovolj neprijetnega, da me je proti koncu dneva spravilo v takšen obup, da so mi tekle solze.

Tudi jaz lahko imam kdaj slab dan: gremo po vrsti

Grozica št. 1

Za začetek sem bila že tretji zaporedni dan »obsojena« na štiri stene našega doma. Oto je imel namreč cepljenje in po njem vedno malo počakamo, če bi se slučajno pojavila kakšna reakcija. In kadar ne greva ven, se mi zdi, kot da je dan malo izgubljen. Torej že tretji zaporedni “izgubljeni” dan.

Ok, to sicer ne bi bilo nič takšnega, ampak zdaj je že tako velik in aktiven, da ni več minute pri miru (razen ko spi). Kar pomeni, da ga ves dan lovim po stanovanju, da ne odpira predalov, leze pod fotelj ali trga listov edine rože v stanovanju. Vmes ga umikam od polic z debelimi slovarji in pazim, da se nanj ne zgrne stojalo s sveže opranim perilom. Res moramo nujno narediti eno baby proof intervencijo! Med tem direndajem nama še skuham in ga previjam, se razume. Včasih to opravim z levo roko. Tokrat pa je bilo že tako divje, da nisem uspela vmes normalno pojesti niti enega obroka. In že iz reklame vemo, ko si lačen, si ful drugačen. 😀

Grozica št. 2

Kot drugo, ta dan so planeti očitno stali tako, da je bilo spanje zadnja stvar, ki bi funkcionirala. Kasneje sem ugotovila, da je trenutno retrogradni merkur (saj sem vedela!). Oto običajno čez dan zaspi trikrat po kakšno urico, tako da lahko takrat kaj postorim, pospravim in pojem. Tokrat je zaspal zgolj dvakrat in obakrat se je zbudil po slabih 20 minutah, seveda nezadovoljen, ker se ni naspal. Jaz pa tudi. Nezadovoljna, ker se ni naspal. Ko bi lahko šla vsaj na sprehod, da bi za malo dlje zaspal v vozičku, jaz pa bi se vmes nadihala svežega zraka. Sonce je že tretji dan zaporedoma sijalo, kot bi bili sredi pomladi, prav na živce mi je že šlo. Midva pa doma. Grrrrr!

V tistih dragocenih prostih minutah sem tako kolebala med tem, ali na brzino nekaj pojem ali grem pod tuš, da pridem malo k sebi. Ali pa raje zložim stojalo suhega perila, da eliminiram vsaj eno oviro iz dnevne sobe. Morala bi si tudi oprati glavo, ampak o tem nisem niti sanjala. Preden sem se uspela odločiti, se je moj zlati dojenček že zbudil. Obakrat, kakopak. Spomnim se, da sem si popoldne 3 x segrela isto vodo za kavo, misleč, da se bom vsaj z njo malo pocrkljala. Očitno ni bilo v kartah, popila sem jo šele enkrat proti večeru.

Grozica št. 3

Kot tretje, že od jutra sem vedela, da ima Mart ta večer neko pol-službeno obveznost. Na običajen dan si lahko oddahnem in zadiham, ko pride iz službe, pa čeprav je to pozno popoldne. Na ta dan pa sem vedela, da bom tudi zvečer sama in to me je samo še dodatno demotiviralo. Za povrh vsega je šel na neko njami večerjo (revež sicer nič kriv in mu jo popolnoma privoščim), jaz pa sem do svoje večerje prišla ob 21.30, ko je Oto končno zaspal. Še ena svetovna krivica.

Grozica št. 4

Vseeno pa je prišel Mart na ta dan iz službe malo prej, da je bil vsaj popoldne nekaj časa z nama. Takoj je opazil, da sva oba z Otom kot kup nesreče in na robu solz. No, moje so že prestopile meje. V hipu ga je prevzel in mi prijazno predlagal, naj grem za eno uro sama na sprehod ali na kavo.

Oh, te proste urice sem se razveselila kot otroci Božička! Iz pajkic sem smuknila v trenirko in se odločila za hiter skok do trgovine in en obrok v miru. V istem trenutku pa zaslišim iz dnevne sobe dobronamerni nasvet, naj si ne oblačim trenirke, če odhajam ven; urejena se bom vendar bolje počutila. Še to me je razkurilo. Če bi me dobro pogledal, bi mu bilo lahko jasno, da bi najprej potrebovala frizerja, dve uri v SPA-ju in še en vikend v Rovinju, da bi se takrat bolje počutila. Ne pa kavbojk namesto trenirke. Ah, moški! Ubožec, pa nič slabega ni hotel. 🙂

Grozica št. 5

Kot peto, cel dan sem imela v mislih, da je bil ta četrtek poseben datum: 20. 02. 2020. To mi je zjutraj sporočila moja draga Tjanči (tašča) in povedala, da gre za energetsko zelo močen dan. Na tak dan si je treba zavestno kaj pametnega zaželeti, saj je baje moč manifestacije zelo močna. Malo tudi jaz verjamem v te čirule čarule, še posebej, kadar mi ni treba veliko narediti za rezultat. Tako sem bila odločena, da si bom tekom dneva vzela 5 minut in na en lep papir zapisala svoje želje in namere. Že veš, kako se je končalo, a ne? Na koncu dneva ni bilo nič niti od papirja niti od želja. Po vodi je splaval še moj zadnji up o ugodnem nakupu sanjskega, pravkar prenovljenega staromeščanskega stanovanja z visokimi stropi, lepim atrijem in garažo.

Grozica št. 6

Tekom tega napornega dne sem si želela samo eno. Da Oto zvečer čim prej zaspi (normalno zaspi okoli 21h, uspelo nama je ob 21.30h) in da se čim prej spravim v posteljo tudi sama. Da se vsaj malo naspim (ok, ta izraz je pretiran, da odspim vsaj kakšno dodatno uro) in se čim prej zbudim v nov dan.

Ampak od »vsega hudega« sem zvečer samo nemočno obsedela na kavču, ni se mi dalo niti premakniti. Prav neumno sem zadnje atome svoje energije namenila brskanju po tujih življenjih na socialnih omrežjih. Preprosto zato, ker je bilo to veliko lažje kot vstati, se sprehoditi do kopalnice, si obleči pižamo in se odpraviti spat. Po dveh urah sem se zalotila, kako še vedno zapravljam svoj dragoceni čas, in se le odločila, da se premaknem. Tako, še pri sklepnem dejanju tega dne mi je spodletelo. Zaključila sem ga res v stilu.

Še dobro, da bom šla kmalu spet v službo!

Mislim, da sem zajela vse gorje mojega nesrečnega četrtka. Mogoče je bilo še kaj, pa se več ne spomnim. Lahko bi mi pokazal prst, pa bi bilo narobe. Na koncu dneva sem bila tako utrujena, da me je prvič v času porodniške prešinila misel »še dobro, da bom šla kmalu spet v službo!« V naslednjem trenutku mi je bilo seveda žal za to misel, počutila sem se krivo in razočarano nad sabo. Katera mama pa bi si vendar prostovoljno želela stran od svojega otroka? (Po enem letu najbrž vsaka normalna, a ne?) Preplavili so me čudni občutki krivde, nejevolje in takšne tečnobe, da sem šla na živce že sama sebi. Pravzaprav se sploh nisem prepoznala, to me je verjetno še najbolj presenetilo. Razočarana sem bila, da so me tako banalne stvari tako iztirile in da naenkrat nisem bila kos enemu malo bolj zahtevnemu dnevu. Brrr, groza! Je komu znano?

Za dežjem vedno, res vedno posije sonce

Naslednji dan sem se zbudila čisto drugačne volje. Moj slab dan je bil mimo in to je bila prva misel, ki me je vrgla pokonci. Oprala sem si glavo, pojedla zajtrk, se dobro zorganizirala, šla na zrak, se družila v mestu in uživala življenje. Spet je posijalo sonce. Tako zunaj, kot v mojem podstrešju. O temnih oblakih ni bilo več duha in sluha.

Se tudi ti kdaj počutiš podobno in imaš kdaj slab dan? Kaj pa tebe najbolj vrže s tira?

Follow:
Deli:

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *